Gorenjske lekarne

Botanično ime za artičoko je Cynara cardunculus subsp. flavescens (sinonim Cynara scolymus).



Artičoka prvotno izhaja iz Etiopije. Pod imenom cinara so jo poznali že stari Rimljani, ki so jo uporabljali kot zelenjavo. Nato je šla v pozabo, ob prihodu Arabcev pa je spet postala poznana v Evropi. Dolgo je veljala za zelo okusno in cenjeno jed v premožnejših krogih, za revnejše ljudi pa je bila ta zelenjava z nežnim okusom predraga.
Iz listov artičoke pridobivajo činar - alkoholno pijačo grenkega okusa, ki kot aperitiv oz. digestiv (sredstvo za izboljšanje prebave) nakazuje pomen artičoke kot zdravilne rastline. Pri prebavnih težavah pa so seveda bolj kot žganje priporočljivi pripravki artičoke v obliki standardiziranih zdravil.
Kot zdravilno rastlino so artičoko začeli uporabljati šele v 20. stoletju - za zdravilno uporabo so primerni spodnji zeleni listi, medtem ko je vsebnost učinkovin v cvetnih glavicah, ki jih uživamo kot zelenjavo, zanemarljiva.

V zdravilne namene uporabljamo sveže ali posušene liste artičoke.
Včasih so uporabljali liste artičoke, ki so jih pridobili iz zelenjavnih nasadov artičoke, sedaj pa so to izključno nasadi za farmacevtsko uporabo. Artičoko gojijo v Sredozemlju in srednji Evropi. Liste artičoke naberejo pred začetkom cvetenja - takrat je vsebnost učinkovin najvišja. Postopka gojenja in sušenja zahtevata posebno skrbnost. Zaradi visoke vsebnosti soka v listih se že pod milimi pogoji sušenja lahko izgubi skoraj 40% sestavin, ki so prisotne v svežih listih. Zato lahko za izdelavo pripravkov uporabljamo tudi sveže liste artičoke.

Zdravilni učinki listov artičoke

Artičoka je zdravilna rastlina, ki je dobro raziskana.
Danes predvidevajo, da so za zdravilne učinke odgovorni derivati kafeoilkininske kisline (klorogenska kislina, 1,5-0-dikafeoilkininska kislina, cinarin) in flavonoidov luteolinglikozidov, vendar dosedanji podatki še ne dopuščajo dokončnih zaključkov.
Cinarin je dolgo veljal za glavno učinkovino, vendar raziskave tega niso potrdile, pripravki iz listov artičoke pa so danes največkrat standardizirani oz. uravnani prav na vsebnost cinarina.
Ena od pomembnih sestavin so tudi seskviterpenski laktoni - to so grenčine, katerih učinki na povečano izločanje prebavnih sokov so dobro poznani.

• Učinkovine v listih artičoke pospešujejo nastajanje žolča in spodbujajo njegov pretok - to delovanje je podrobno raziskano in potrjeno v številnih farmakoloških in kliničnih študijah. Primer je študija, v kateri so bolnikom dajali pripravek listov artičoke - po šestih tednih zdravljenja so se znaki prebavnih motenj (neprenašanje maščob, napihnjenost, napenjanje, zaprtje, trebušna bolečina …) znatno izboljšali.
   
• Ugotovili so tudi ugoden vpliv pripravkov artičoke na znižanje krvne koncentracije holesterola*, ki je pomemben dejavnik tveganja pri razvoju arterioskleroze. Nekatere raziskave so pokazale 10-15% znižanje nivoja holesterola. Te ugotovitve podpirajo tudi številna poročila o znižanju holesterola pri dolgotrajnem jemanju pripravkov artičoke.
   
• Učinkovine listov artičoke naj bi imeli tudi antioksidativne učinke* ter zaščitno delovanje na jetra*.
   

*Vpliv na znižanje holesterola, antioksidativno delovanje in zaščitno delovanje na jetra so učinki, ki za dokončno potrditev potrebujejo še nadaljnje klinične raziskave.





Uporaba pripravkov iz listov artičoke

Listi artičoke so učinkovita pomoč pri prebavnih težavah, predvsem tistih, ki so posledica motenj v izločanju žolča. Te motnje se kažejo kot občutek napetosti oz. polnosti, slabost, napenjanje, spahovanje, bolečine v zgornjem delu trebuha, pomanjkanje apetita. Pri motnjah v izločanju žolča je značilno, da težave pogosto nastopijo po obroku, bogatem z maščobo. Poleg listov artičoke pomagajo pri tovrstnih težavah tudi druge rastlinske droge npr. korenina in zel regrata, listi boldovca, korenika kurkume, zel krvavega mlečnika in rosnice.
Literatura navaja kot področje uporabe listov artičoke tudi motnje v delovanju jeter in žolčnika.
Zaradi pospešitve pretoka žolča pa so pripravki artičoke učinkoviti tudi pri preprečevanju nastanka žolčnih kamnov.
V ljudski medicini se artičoka uporablja tudi kot tonik pri okrevanju.
Danes so na voljo številni pripravki, predvsem v obliki kapsul ali tekočih izvlečkov, ki so na trgu kot prehranska dopolnila in redko kot zdravila. Listi artičoke so tudi sestavina v kombiniranih zdravilih rastlinskega izvora - v Galenskem laboratoriju Gorenjskih lekarn izdelujemo Čaj za odvajanje žolča in Čaj za zniževanje holesterola.

Opozorila

Ob pravilni uporabi ni poročil o stranskih učinkih; tudi klinične študije so potrdile dobro prenašanje pripravkov artičoke.
Zaradi vpliva na izločanje žolča odsvetujemo pripravke artičoke pri zaprtju žolčnih poti.
Bolniki z žolčnimi kamni pa jih lahko uporabljajo samo po posvetu z zdravnikom, saj se lahko pojavijo krčevite bolečine (kolike).
Pripravkov naj ne uporabljajo osebe, ki so preobčutljive na artičoko, čeprav preobčutljivostne reakcije pri uživanju njenih zdravilnih pripravkov do sedaj niso poznane. Poročajo pa o alergičnih reakcijah v obliki ekcemov na rokah po pogostem kožnem stiku z rastlino npr. poklicna bolezen pri obiralcih artičok, osebah, zaposlenih v tovarnah, kjer konzervirajo artičoke, kuharjih … Pogosta je navzkrižna preobčutljivost z drugimi rastlinami, ki spadajo v družino nebinovk (Asteraceae) npr. krizantemami, arniko, kamilico.

Literaturni viri:
1. Rensen I, Wittemer S: Cynara cardunculus subsp. flavescens (bisher Cynara scolymus) - die Artischocke, Zeitschrift für Phytotherapie 2003; 24: 267-276
2. Forum - Di Artischocke - Arzneipflanze des Jahres 2003, Zeitschrift für Phytotherapie 2003; 24: 38-39
3. Doljak B: Zdravilna vrednost artičoke, Herbika 2002 april:7
4. Schulz V, Hänsel R, Tyler V E: Rational Phytotherapy - A Physicians' Guide to Herbal Medicine, Springer, Berlin, 2001: 210-213
5. Galle-Toplak: Zdravilne rastline na Slovenskem, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2000: 42-43
6. Saller R, Reichling J, Hellenbrecht D: Phytotherapie - Klinische, pharmakologische und pharmazeutische Grundlagen, Karl F. Haaug Verlag, Heidelberg, 1995: 56-60

Datum priprave informacije: februar 2004