Gorenjske lekarne

Rumeni svišč (košutnik, encijan) je najpomembnejša zdravilna rastlina iz družine sviščevk (Gentianaceae), ki veljajo za značilne gorske rastline, čeprav niso razširjene samo v hribovitem svetu. Sviščevke so ene izmed najvišje rastočih rastlin - v Himalaji jih najdemo tudi na višini 5490 m. Samo v Alpah poznamo okrog 40 vrst, ki cvetijo v vseh barvah; po svetu pa jih raste več kot 400 vrst.

V zdravilne namene uporabljamo predvsem rumeni svišč - Gentiana lutea. Pogosto je zmotno mnenje, da uporabljamo kot zdravilno rastlino modro cvetoči encijan (na sliki), katerega podoba krasi številne izdelke, predvsem alkoholne pijače.



Rumeni svišč je zelnata trajnica, visoka 1-2 m. Steblo je za palec debelo, votlo in golo, na njem pa so navzkrižno nameščeni veliki listi ovalne oblike, z močnimi žilami. Po 4 do 8 letih rastlina prvič cveti, nato pa vsakih nekaj let naredi premor - rumeni cvetovi so nameščeni v gostih snopih v zalistju nosilnih listov, v 3 do 7 vretencih. V zemlji je kratka korenika s sivo-rjavimi koreninami, ki so dolge do 1 m.
Rumeni svišč, ki lahko doseže starost do 60 let, najdemo v gorskem predelu srednje in južne Evrope, od Portugalske do male Azije - običajno med 1300 in 1900 m nadmorske višine. Največkrat raste v skupinah, na pašnikih, suhih rastiščih, negnojenih pokošenih travnikih, v svetlih travnatih smrekovih in borovih gozdovih. Za svoje dolge in globoke korenine potrebuje s humusom bogata, dobro zračna tla in dovolj padavin.

Zdravilni deli rastline

V zdravilne namene uporabljamo posušene, narezane podzemne dele rumenega svišča.
Korenine izkopljemo spomladi, v času največje vsebnosti zdravilnih učinkovin, jih umijemo in pazljivo posušimo, da se izognemo fermentaciji in temnemu obarvanju. Korenina ima izrazit vonj in na začetku sladek okus, ki mu sledi dolgotrajen, zelo grenak okus.




Zdravilne učinkovine

Glavna učinkovina so grenčine - korenina jih vsebuje 5 do 8%. To so sekoiridoidne grenčine, med katerimi količinsko prevladuje gentiopikrozid (1 do 4%). Za grenak okus je kljub nižji vsebnosti (0,025 do 0,4%) odgovoren amarogentin, ki z grenkobnim številom 58 milijonov velja za najgrenkejšo poznano spojino. V sledovih sta prisotni še grenčini svertiamarin in svertiozid. Količina grenčin in tudi njihova sestava je odvisna od letnega časa in nadmorske višine: z višino narašča in spomladi doseže najvišjo vsebnost.

Korenine rumenega svišča ne tvorijo rezervnega škroba, ampak vsebujejo poleg saharoze disaharide in trisaharide grenkega okusa (gentiobioza, gentianoza) in tudi veliko pektina, ki povzroči nabrekanje pri navlaženju korenin. Dolgoletna tradicija izdelave žganja temelji na teh fermentirajočih sladkorjih.

Korenine vsebujejo tudi ksantone (gentisin, izogentisin, gentiosid), ki so v večji meri prisotni v cvetovih in jim dajejo značilno rumeno barvo.

V sledovih je prisotno tudi eterično olje, ki je zelo kompleksne sestave in daje koreninam značilen vonj.


Delovanje

• Izločanje prebavnih sokov
  Za zdravilno delovanje korenin rumenega svišča so odgovorne grenčine. Te spojine delujejo tako, da preko draženja receptorjev za grenak okus, ki se nahajajo na korenu jezika, refleksno sprožijo izločanje sline in želodčnega soka ter vzpodbudijo apetit. V želodcu povzročijo povečano izločanje prebavnega hormona gastrina, ki spodbudi gibanje želodca in tankega črevesa ter tvorbo žolča in soka trebušne slinavke. Tako se želodčna kaša bolje predela in izkoristi, prebavne težave pa se zmanjšajo.
  
  Učinki na izločanje prebavnih sokov so dobro raziskani na živalih, potrjeni so tudi na ljudeh. Grenčine korenin rumenega svišča povečajo tudi izločanje sluzi v zgornjih dihalnih poteh, kar so dokazali v poskusih na kuncih.
   
• Učinek na imunski sistem
  Grenčine znižajo vsebnost protiteles IgA v slini, ki je povišana pri vnetnih obolenjih želodca in črevesja, kar je verjetno posledica prekomerne reakcije lokalnih imunskih sistemov. V klinični raziskavi, ki je zajemala 19 bolnikov z vnetnimi obolenji prebavil, se je znižal povišan nivo protiteles IgA ob 8-dnevnem jemanju tinkture rumenega svišča. Hkrati se je izboljšalo tudi klinično stanje.
   
• Delovanje proti mikroorganizmom
  Etanolni izvleček iz cvetov rumenega svišča in izoliran izogentisin, ki se nahaja tudi v koreninah, delujeta proti Mycobacterium bovis, ki povzroča tuberkulozo pri govedu in izjemoma pri človeku. Vodni izvlečki in izoliran gentiopikrozid delujejo protiglivično na nekatere spore npr. Penicillium, Aspergillus, Fusarium.
   

Medicinska uporaba

V zgodovini pa so rumeni svišč uporabljali za številne bolezni - vročina, malarija, prebavne težave, želodčne težave in krči, putika, kačji piki…
Ime rodu Gentiana izvira iz imena ilirskega kralja Gentisa, ki naj bi se s pomočjo te rastline boril proti kugi.

Danes temelji medicinska uporaba pripravkov korenin rumenega svišča predvsem na učinkih grenčin:

• pri pomanjkanju apetita npr. ob neješčnosti pri okrevanju po bolezni 
• pri slabi prebavi z občutkom polnosti in napenjanjem.

Po nekaterih podatkih naj bi bil prevretek učinkovit tudi pri suhi ustni sluznici npr. zaradi obsevanja ali stranskih učinkov zdravil: izpiranje ust s prevretkom korenin rumenega svišča ali druge rastline z grenčinami povzroči povečano tvorbo sline in odpravlja suhost v ustih.

Najpogosteje uporabljamo zdravilne čaje (hladni macerati, poparki, prevretki) ali etanolne izvlečke (tinkture, tekoči ekstrakti).

Pogosto se rumeni svišč uporablja v kombinaciji z drugimi zdravilnimi rastlinami, ki pomagajo pri prebavnih težavah npr. koprc, kumina, meta, pelin, cimet, kamilica.

Za vzpodbujanje apetita vzamemo pripravek pol ure do eno uro pred obrokom, za izboljšanje prebave po obroku. Odmerek lahko prilagodimo glede na občutljivost posameznika na grenak okus.

Galenska izdelka Galenskega laboratorija Gorenjskih lekarn, ki vsebujeta korenino rumenega svišča, sta zdravilna čaja Encijan in Grenki čaj za želodec.


Opozorila

V redkih primerih se ob uporabi pripravkov rumenega svišča lahko pojavi glavobol.
Pri jemanju prevelikih odmerkov lahko pride do slabosti ali celo bruhanja; možen je tudi nasprotni učinek - izguba apetita in zaviranje izločanja prebavnih sokov. Zaradi grenkosti se lahko ob dolgotrajni uporabi pojavi odpor in izguba apetita, zato je priporočljiv krajši čas uporabe.
Zaradi vpliva na povečano izločanje prebavnih sokov uporaba ne priporočljiva pri osebah z razjedo na želodcu ali dvanajstniku in s povečanim izločanjem želodčne kisline.


Druga področja uporabe

Rumeni svišč je sestavina homeopatskih zdravil za prebavne težave, razširjena pa je tudi uporaba v veterini za lajšanje želodčnih težav konj, svinj, goveda, ovc.
Največji porabnik korenin rumenega svišča je alkoholna industrija. Za proizvodnjo žganja in likerja se korenine ne izkopljejo spomladi, ampak avgusta po času cvetenja, ko vsebujejo največ sladkorja (približno 50%) in jih lahko podvržemo alkoholnemu vrenju.
Tudi v prehranski in kozmetični industriji ima rumeni svišč pomembno vlogo.


Ogroženost rastline

Rastoča poraba rumenega svišča, ki obsega tudi 6000 ton svežih korenin letno (predvsem za izdelavo žganja), je ogrozila vrsto, zato je danes rumeni svišč zaščiten v mnogih državah. Dodatno ogrožajo rastlino tudi obdelava zemlje, gnojenje, večkratna košnja…
Tudi v Sloveniji je rumeni svišč zavarovana rastlinska vrsta.

Kljub težavnosti gojenja, katerega raziskave in poskusi so potekali že pred desetletji, obstaja nekaj regij, v katerih gojenje danes uspešno poteka.


 

Literaturni viri:
1. Seitz R, Lange D, Franz C: Gelber Enzian, Zeitschrift für Phytotherapie 2005; 26: 143-150
2. Gentianae radix, ESCOP Monographs, ESCOP 1996
3. Galle-Toplak: Zdravilne rastline na Slovenskem, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2000: 250-251
6. Saller R, Reichling J, Hellenbrecht D: Phytotherapie - Klinische, pharmakologische und pharmazeutische Grundlagen, Karl F. Haaug Verlag, Heidelberg, 1995: 137-140

Datum priprave informacije: julij 2005