Jeglič, pomladanski
Primula veris L.
Družina: Jegličevke (Primulaceae)
Uporaba: za lažje izkašljevanje ob prehladnih obolenjih
Uporabni deli: korenina jegliča (Primulae radix), cvet jegliča (Primulae flos)
Pravni položaj:
- H (Rastline, ki se lahko uporabljajo tudi kot živila.)
Predstavitev rastline
Pomladanski jeglič je zelnata trajnica s kratko rjavo korenino. Ima pritlično rozeto iz nekoliko zgrbančenih podolgovato jajčastih listov. Stebla so visoka 10 do 20 cm, na katerih so skupine trobentastih cvetov z zlatorumenimi venčnimi in zelenimi čašnimi listi.
Jeglič cveti od marca do maja. Raste po skoraj celi Evropi in Aziji, na sončnih travniki, ob gozdnih mejah in po grmovnatih predelih v gorskem svetu.
Uporabni deli rastline
Največkrat uporabljamo korenine jegliča, ki jih nabiramo v zgodnji jeseni. Sveže imajo prijeten, na janež spominjajoč vonj in rahlo trpek, grenek in praskajoč okus. Posušene korenine so brez vonja. Iz njih lahko pripravimo zdravilni čaj ali jih dodamo čajnim mešanicam (Prsni čaj).
Zaradi blagodejnih učinkov pri kašlju je tekoči ekstrakt korenin jegliča pogosto sestavina sirupov (Sirup za izkašljevanje za odrasle, Sirup za izkašljevanje za odrasle brez sladkorja, Sirup za izkašljevanje za otroke).
Uporabljamo tudi cvetove jegliča, ki imajo prijeten meden vonj ter sladkoben okus. Nabiramo jih skupaj s cvetnimi čašami. Tudi iz njih pripravljamo zdravilni čaj. Uprašene cvetove jegliča najdemo v zdravilu, ki skupaj še s štirimi rastlinskimi drogami, stisnjenimi v tableto, pomaga pri vnetju obnosnih votlin.
Nosilci učinka
Glavna učinkovina v korenini jegliča so triterpenski saponini (primula saponin I, 3 – 10%). Vsebujejo jih tudi cvetovi (cvetne čaše) in listi, vendar v manjših količinah (do 2%). V korenini jegliča so prisotni še fenolni glikozidi, kot sta primverin in primulaverin, iz katerih pri hidrolizi nastanejo estri metoksisalicilne kisline. Ti dajejo eteričnemu olju in drogi značilen vonj. Eteričnega olja je v korenini in cvetovih zelo malo.
Raba v ljudski medicini
Čaj, pripravljen iz korenin jegliča, uporabljamo pri bronhitisu, kašlju, ki spremlja prehladna obolenja, pri oslovskem kašlju in astmi. Jeglič utekočinja gosto sluz in lajša izkašljevanje. Pospešuje tudi tvorbo seča, zato ga v ljudskem zdravilstvu uporabljajo pri revmatičnih težavah.
Cvetovi jegliča naj bi delovali pomirjevalno, zato jih uporabljajo pri nespečnosti in hiperaktivnosti.
Raba v farmaciji
Jeglič deluje sekretolitično (utekočinja izločke) in sekretomotorično (lajša izkašljevanje). Največkrat ga uporabljamo pri katarjih zgornjih dihalnih poti in kroničnem bronhitisu. Tako saponini kot flavonoidi so odgovorni tudi za diuretičen učinek, zato lahko jegličev čaj uporabljamo za odvajanje vode.
Uporaba pri odraslih
Odrasli lahko zaužijejo dnevno 0,5 do 1,5 g rastlinske droge v obliki čaja ali ustreznega pripravka. Priporoča se pitje sveže pripravljenega čaja oz. jemanja pripravka večkrat dnevno v manjših količinah.
Uporaba pri otrocih
Otroci, starejši od 10 let, lahko vzamejo enako količino rastlinske droge kot odrasli. Otroci med četrtim in desetim letom pa lahko vzamejo dnevno 0,5 do 1,0g rastlinske droge oz. ustreznega pripravka.
Uporaba med nosečnostjo in pri dojenju
Podatkov o varnosti uporabe jegliča v nosečnosti in med dojenjem nimamo, zato jemanja ne priporočamo brez posveta z zdravnikom.
Neželeni učinki in medsebojno delovanje
Pri jemanju terapevtskih odmerkov običajno ni neželenih učinkov, le redko se lahko pojavijo gastrointestinalne težave ali kožne preobčutljivostne reakcije. Previsoki odmerki lahko povzročijo slabost, bruhanje in drisko.
Opozorila in nasveti farmacevta
Pripravkov iz jegliča naj ne jemljejo bolniki z gastritisom ali želodčno razjedo.
Vedeti moramo, da z jegličem samozdravimo le blažje zdravstvene težave. Če se stanje ne izboljša v 7 dneh, ali se celo poslabša, moramo obiskati zdravnika. Obisk zdravnika je nujen tudi pri dolgotrajnem obolenju dihal, kroničnem kašlju ali hripavosti ter pojavljanju krvavega izpljunka.
Zanimivosti
Najbližji sorodnik pomladanskega jegliča je visoki jeglič (Primula elatior L.), ki je tudi vir jegličevih drog. Cvetovi visokega jegliča so manj dišeči, bolj blede barve in nameščeni na dolgih pecljih na vrhu stebla. Najdemo ga na vlažnih, humoznih travnikih in ob gozdnih robovih.
Ostali sorodni vrsti sta še navadni jeglič ali trobentica (Primula vulgaris Hudson) in avrikelj (Primula avricula L.). Prve ne uporabljamo v zdravstvene namene, drugo pa v ljudski medicini cenijo pri revmatičnih obolenjih.
Literatura
- Uradni list Republike Slovenije 103/2008. Seznam zdravilnih zelišč. http://www.uradni-list.si/files/RS_-2008-103-04369-OB~P001-0000.PDF#!/pdf. Dostop: 24.2.20215.
- Schönfelder I in P. Zdravilne rastline – vodnik. Založba Narava, 2010: 156.
- Galle-Toplak K. Zdravilne rastline na Slovenskem. Založba Mladinska knjiga, 2002: 194 – 195.
- Kreft S., Kočevar Glavač N. Sodobna fitoterapija – z dokazi podprta uporaba zdravilnih rastlin. SFD, 2013: 128 – 130.
- E/S/C/O/P Monographs, Second Edition, 2003: 407 – 409.
- Vademekum 2016, Gorenjske lekarne, Tretja izdaja, 2016: 125-126, 232 -237.
Datum priprave informacije: Februar, 2019