Panična motnja
Panična motnja sodi k motnjam tesnobe (anksiozne motnje), ki pa so najpogostejše duševne motnje, pri katerih večkrat opazujemo medsebojno prepletanje, neredko pa se jim pridruži tudi depresija. Za panično motnjo so značilni ponavljajoči nepričakovani panični napadi, ki pa z izrazitim občutkom strahu ter številnimi možnimi telesnimi in kognitivnimi simptomi anksioznosti predstavljajo največjo možno tesnobo. Zaradi omenjenega se osebam s panično motnjo bistveno spremeni življenje, ki je navadno na mnogih področjih zelo osiromašeno. So telesno in duševno manj dejavni, morebitne druge pridružene anksiozne motnje in depresija pa še dodatno zmanjšujejo kakovost njihovega bivanja. Mnogi ne morejo opravljati pridobitnega dela in so finančno odvisni od pomoči drugih.
Panično motnjo ima okrog 3% ljudi, ženske dvakrat pogosteje kot moški. Motnja se običajno pojavi v zgodnjih dvajsetih letih in ima praviloma kroničen potek.
Značilni znaki
O panični motnji govorimo pri osebah, ki imajo nepričakovane, ponavljajoče panične napade vsaj en mesec in so že vnaprej zaskrbljene za vse napade, ki bi jih lahko še imele.
Za panično motnjo so značilni ponavljajoči nepričakovani panični napadi, ob katerih bolnik ne prepozna konkretnega sprožilca. Za postavitev diagnoze sta potrebna vsaj dva nepričakovana napada v razdobju enega meseca, vendar jih ima večina bolnikov precej več. Nepričakovanim se večkrat pridružijo tudi z določenimi okoliščinami izzvani panični napadi. Za panični napad so značilni simptomi:
- povezani z delovanjem srca in ožilja (hitrejše in močnejše bitje srca, povečan krvni tlak);
- vezani na dihala (oteženo in plitko dihanje, tiščanje v prsih, občutek dušenja ter posledično hitro in globoko »varovalno« dihanje);
- podobni nevrološkim (vrtoglavica, drhtenje oziroma tresenje, občutki mravljinčenja, drevenenja);
- povezani s prebavili (občutek slabosti in bolečine v trebuhu, tiščanje na blato in vodo ter siljenje na bruhanje);
- potenje ter vroče-hladno oblivanje.
Opisanim telesnim znakom so lahko pridruženi občutki vrtenja, negotovosti, omedlevanja, spremenjenega doživljanja sveta in samega sebe, strah pred izgubo kontrole, norostjo in smrtjo.
Za panični napad sta značilna nenaden začetek in hitro stopnjevanje simptomov tesnobe, ki dosežejo svoj vrh običajno v prvih desetih minutah in redko trajajo dlje kot pol ure. Bolnika praviloma spremljajo občutki grozeče nevarnosti in močne potrebe po umiku iz okoliščin, v katerih je doživel panični napad.
Mnogo bolnikov s panično motnjo ima pridruženo t.i. agorafobijo. Zanjo je značilen strah pred situacijami oz. prostori, iz katerih je odhod otežen ali nemogoč oz. je pomoč v njih težko dostopna.
Vzroki za nastanek panične motnje
Pri občutljivem posamezniku lahko na razvoj panične motnje vpliva prepletanje različnih bioloških in psiholoških vzrokov ter trenutnih obremenitev.
Ugotovljeno je, da je za vznik in vztrajanje panične motnje pomembna genetika oziroma dednost.
Vsi občutki, čustva in doživljanja imajo svojo biološko osnovo, kar velja tudi za duševne motnje in za njih značilne simptome. Znanstveniki so ugotovili, da gre pri panični motnji za porušeno ravnovesje več, med seboj so-odvisnih (nevrotransmiterskih) sistemov, ki so v možganih odgovorni za prenos impulza iz ene živčne celice na drugo. Tako so odkrili spremenjeno aktivnost noradrenergičnega, serotoninskega in GABA-ergičnega (nevrotransmiterskega) sistema oz. spremenjeno občutljivost receptorjev za noradrenalin, serotonin in GABA. Različne sodobne slikovne preiskave možganov so pokazale, da se ob paničnem napadu poveča prekrvavitev določenih predelov možganov, hkrati pa se poveča tudi aktivnost nekaterih drugih možganskih struktur.
Ena od hipotez nakazuje, da so bolniki s panično motnjo preobčutljivi na spremembo ravni CO2 in mlečne kisline (pH) v krvi. Takšna sprememba naj bi aktivirala t.i. »zadušitveni alarm« in sprožila panični napad.
Neugodne zgodnje izkušnje ali neustrezen odnos staršev do otrok prav tako lahko predstavljajo dejavnik tveganja za pojavljanje panične motnje v odrasli dobi.
Simptomi tesnobe, ki se lahko stopnjujejo tudi v panične napade, so lahko izraz porušenega duševnega in telesnega ravnovesja, ki nastane kot posledica prevelikih obremenitev in nezadostnega zadovoljevanja osnovnih potreb, ki jih ima sicer vsako bitje.
Zdravljenje panične motnje
Običajno se pri zdravljenju panične motnje izbere kombinacijsko zdravljenje z zdravili in ustreznimi psihoterapevtskimi postopki.
Zdravilo prve izbire za zdravljenje panične motnje je antidepresiv. Ta izboljša klinično sliko oziroma umili ali odpravi simptome panične motnje. Najprej zmanjša pogostost in jakost paničnih napadov, čez čas pa omogoči tudi umik tesnobe pričakovanja in neustreznega izogibalnega vedenja. Redno uživanje antidepresiva ugodno vpliva tudi na morebitne pridružene simptome depresije in drugih anksioznih motenj. Antidepresivi ne povzročajo odvisnosti. Bolnik s panično motnjo naj bi jemal antidepresiv vsaj eno leto.
Pri zdravljenju panične motnje (v zadnjem desetletju) uporabljamo predvsem antidepresive, ki delujejo na serotoninski sistem. Ta zdravila sprva povečujejo koncentracijo serotonina v sinaptični reži, kasneje pa zmanjšujejo občutljivost serotoninskih receptorjev na postsinaptični membrani. Poleg neposrednega delovanja na serotoninski sistem ti antidepresivi (posredno) vzpostavljajo tudi ustrezno ravnovesje v noradrenergičnem sistemu.
Predvsem na začetku zdravljenja z antidepresivi lahko bolniki jemljejo tudi pomirjevala, najbolj pogosto benzodiazepinske anksiolitike. Ti začnejo delovati takoj in zmanjšajo tesnobo in olajšajo bolnikovo trpljenje. Nekaj tedensko uživanje pomirjeval je povsem ustrezno, saj je zdravljenje tako bolj učinkovito in bolniku prijazno. Anksiolitiki povzročajo telesno odvisnost in toleranco, zato se odsvetuje dolgotrajna uporaba.
Poleg zdravljenja z zdravili, predpisanimi na recept, so za lajšanje tesnobe in zdravljenje panične motnje na voljo tudi zdravila rastlinskega izvora. Pri tesnobi lahko pomagajo baldrijan, melisa, hmelj, pasijonka in sivka; pri depresiji pa šentjanževka.
Pri zdravljenju panične motnje z zdravili je zelo pomembno upoštevati navodilo zdravnika in farmacevta, tako pri začetku zdravljenja z zdravili, v času terapije in pri ukinjanju terapije. Upoštevanje nasvetov lahko bistveno pripomore pri prenašanju zdravljenja in k učinkovitosti zdravljenja panične motnje. Podatki tujih raziskav namreč kažejo, da je bilo štiri do šest let po končani obravnavi panične motnje zdravih 30% bolnikov, izboljšanj s posameznimi simptomi tesnobe je bilo deležnih 40 do 50% bolnikov, pri 20 do 30% zdravljenih bolnikov pa so simptomi tesnobe pomembno zmanjševali kakovost njihovega življenja.
Datum priprave informacije: Julij, 2017